»O, jebenti, saj ne morem več nič. Noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, potem sem se pa odločila: nič, pisala bom. In to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Začelo se je z bruhanjem, vendar zdravniki niso pomislili na diagnozo multiple skleroze, ker sem bila tako mlada. Po tem sem začela nerazločno govoriti, pojavila sta se mi dvojni vid in povešenost desne strani obraza.«

»Pri osebah z multiplo sklerozo je podobno kot pri vseh bolnikih s kroničnimi boleznimi pomembno, kakšni so bili odnosi pred postavitvijo diagnoze, ker bolezen vsak odnos dodatno obremeni.«

»Sčasoma sem spoznala, da vseeno ni tako grozno, da lahko delam tudi marsikaj, česar si nisem niti predstavljala.«

»Kot da bi mi nekdo s koprivami hodil po roki.«

»Vsaka sprememba v telesu je najprej en velik vprašaj pri nas samih. Začelo se je z meglenim vidom, mravljinčenjem, to je trajalo en mesec, ampak temu nisem posvečala veliko pozornosti, čez nekaj let pa se je ponovilo.«

»Seveda me ti sem ter tja spravijo ob živce. In ti je zato hvaležen, brez besed, to vidiš ter občutiš.«

»Včasih smo o MS vedeli bistveno manj kot danes. Pred očmi smo si pogosto naslikali le invalidski voziček in žalostno življenje. To ni res. Bolezen ne izbira, to je res. Vsak posameznik pa lahko, ob prilagajanju in ustreznem zdravljenju, vseeno opravlja službene obveznosti, se ukvarja s športom, si ustvari družino … MS mi je bila dana. Ne ukvarjam se s tem. To je moje življenje.«

»Ne, to ni to, tega zagotovo nimam.«